Na Finskem sem kot študentka preživela semester v Tampereju. Prvi teden me je cimra peljala v javno savno ob jezeru in tam sem prvič razumela, da je za Fince to skoraj sveto mesto. Ko sem se vrnila domov v Ljubljano, sem bila radovedna, kakšne so savne pri nas in ali se lahko primerjajo s tistimi ob finskem jezeru.
Moje prve slovenske savne so bile v termah v Savinjski dolini. Presenetilo me je, da so pravila zelo podobna finskim. Vstop je dovoljen le brez kopalk, z brisačo pod telesom, med obiski pa se je treba osvežiti. Uslužbenka mi je pojasnila, da so slovenske savne pri tem strožje kot marsikje v Evropi.
Pozneje sem v službi dobila sodelavko iz Kalifornije. Ko sem jo povabila v savno, je bila navdušena, dokler ni slišala, da bo morala sleči kopalke. Rekla je, da v Ameriki tega nihče ne bi naredil. Razložila sem ji, da so savne v Sloveniji prostor, kjer telo nikogar ne zanima, in da gre za zdravje, ne za videz.
Po dolgem prepričevanju je prišla z mano. Prvih pet minut je sedela trdo kot kip in gledala v tla. Nato se je počasi sprostila, ker je videla, da se vsi obnašajo popolnoma mirno. Po tretjem krogu je rekla, da je to najbolj sproščujoča stvar, ki jo je doživela v Evropi.
Spoznala sem, da so slovenske in finske savne v nečem vendarle različne. Na Finskem je savna del vsakdana, skoraj vsak blok ima svojo. Pri nas je to bolj obisk ob koncu tedna, malo luksuza, za katerega plačaš od 20 do 30 Eur na dan. Pogrešam to finsko vsakdanjost, a cenim mir, ki ga ponujajo naše terme.
Danes grem enkrat na teden, v sredo zvečer, ko je najmanj ljudi. Sodelavka iz Kalifornije me pogosto spremlja in danes so ji savne ljubše kot meni.
Ko sem letos poleti spet obiskala Tampere, sem cimri povedala, da so tudi naše savne vredne obiska. Nasmehnila se je in rekla, da mora to preveriti sama. Naslednjo zimo pride v Slovenijo, in že zdaj vem, kam jo bom peljala najprej.