Danes se zelo rad redno odpravljam na rekreacijske igre košarke, ki jih igramo v šolski telovadnici z drugimi navdušenci nad košarko. Košarka je namreč zame res tisti šport, ki me navdušuje že celotno življenje in to ne samo sedaj, temveč tudi v otroštvu. Praktično odkar sem znal hoditi, sem v roki že držal žogo. V otroštvu pa sem tudi treniral košarko, tako da mi že takrat kakšna koš tabla ni bila tuja. S tem sem se tudi želel resno ukvarjati, kot profesionalni športnik, vendar je ta moja otroška želja hitro umrla, kajti kmalu sem dojel, da nisem zadosti visok, niti dovolj dober, da bi lahko s tem zaslužil zadosti denarja. Zaradi tega pa sem se moral bolj nagibati k rekreativni košarki, vendar pa mi to danes konec koncev čisto odgovarja.
Vse pa se je začelo doma, ko sem bil otrok, na našem domačem dvorišču. Moj oče je bil namreč tudi ljubitelj košarke, tako da je nad garažo stala koš tabla že predno sem se jaz rodil, praktično iz očetovih najstniških let. Seveda pa sem bil kot otrok nad to navdušen tudi sam, ter sem komaj čakal, da bom imel dovolj noči, da bi žogo vrgel zadosti visoko, da bi zadel koš. To seveda ni prišlo tako hitro, vendar ko sem zadel tisti svoj prvi koš, se je vse začelo. Takrat sem se začel vse bolj pogosto zadrževati na domačem dvorišču, kjer sem metal žogo na koš, kasneje pa sem se začel odpravljati tudi na zunanje šolsko igrišče.
Tako pa mi je danes prav zanimivo, kako je tista preprosta koš tabla iz mojega otroštva povzročila v meni tako veliko ljubezen do tega športa. Ta je danes zelo velik del mojega življenja, saj košarko igram na rekreacijski ravni, ter jo zelo rad tudi gledam, tako na televiziji, kot včasih tudi v živo, ko se odpravim na kakšno tekmo.